Naš sosed je bil zelo skrben moški, ki je do potankosti načrtoval svoje življenje.

Ničesar ni prepustil naključju. Pa vendar je do zdaj še vsako pomlad imel eno in isto težavo, ki je ni mogle ali ni znal rešiti. To je njegova tenda. Vsako leto, ko je prišel čas, da bi z njo pokril svojo teraso in užival v sončnih pomladnih dneh, je tenda nenadoma odpovedala. In to vedno pred sezono. Začne se vedno enako. Ko sončni žarki začnejo božati tla, steče do shrambe in z veseljem potegne svojo staro tendo iz garaže. ponosno jo namesti in jo razpne čez teraso. Toda, še preden se lahko udobno namesti v naslonjač ob svoji prvi pomladni kavi na terasi, se zgodi neizbežno. Tenda se zaskoči, zatakne ali pa naenkrat popusti. In potem kot ples v dežju. Skače sem in tja ter si puli že tako redke lase na glavi.

Vsako leto ista nesreča. Še enkrat je pregledal vse mehanizme tende, ki so bili seveda brezhibni prejšnje leto. Sigurno imam v shrambi skritega sovražnika, je pomislil, da mu vsako pomlad pripravi enako nočno moro. Vsi na vasi smo že vedeli, da ja spet čas za njegovo pomladno katastrofo. Nihče pa mu ne upa povedati, da bi bilo bolje, da bi tenda ostala na terasi čez vso leto. Spremljal sem ga skozi okno dnevne sobe, ko je še zadnjič skušal popraviti pokvarjeno tendo. Vedel sem, da je to začetek novega boja. Ko je končno obupal, je naročil novo, da zamenja to staro še ped prihodom vročine. Morda pa bo tokrat sreča na moji strani, mi je zaklical čez vrtno ograjo in zamahnil z roko. Nekaj dni kasneje je res prišel z novo.

Vprašal sem ga, če bo tokrat tenda ostala na terasi ves čas ali jo misli v jeseni spet pospravljati, da bo prihodno pomlad spet lahko bil bitke s tendo na svoji terasi. Začudeno me je pogledal, se popraskal po glavi in nekaj zamrmral v brado. Bomo videli naslednjo pomlad.…